Kdor še misli, da si nas želijo psi podrediti, živi v hudi zmoti. Njihov odnos do človeških članov družine je drugačen. Ko je še mladič, je najbolj podoben odnosu med materjo in otrokom, pri katerem lahko odrasla oseba nudi varno oporo, varnost in vir znanja za odraščajočega psa. Ko pes odraste, se ta odnos spremeni in je bolj podoben prijateljskemu, tovariškemu odnosu.

Lastniki bi se morali pred nabavo psa dobro pozanimati, kakšna živalska vrsta so psi. Pri psih se življenje vrti okoli virov preživetja. Pes se bo trudil, da si jih čim več zagotovi in to takoj. Psa zanima hrana, varno zavetje, drugi spol in človeška družina. Razvoj pasje vrste je tako povezan z razvojem človeške, da je pes edina žival, za katero predstavlja človeška družba življensko nišo.

Če res ne moremo brez termina dominanca, potem lahko ugotovimo, da smo v tem odnosu ljudje dominantni. Od nas je odvisno, če bo dobil hrano, če mu bomo nudili primerno ležišče in če bo imel mladiče. Mi odločamo o njegovem življenju, torej smo po tem, kaj dominanca pomeni, dominantni ljudje.

Pred desetletji se je dominanca začela pojavljati v literaturi o volkovih, ko so opazovali vedenje tropa volkov in poimenovali glavnega samca in samico v krdelu alfa, ki si priborita največ hrane in nadvladate vse ostale. Take odnose so raziskovalci pasjega vedenja enostavno preslikali v odnose med človekom in psov, saj naj bi bil pes enostavno volk v naši dnevni sobi. Začeli so učiti lastnike, da naj psa, ki stori neko napako, pograbijo za vratno gubo in tresejo, da psu dopovedo, da so oni alfe in da si ne bodo pustili, da jih pes dominira.

Zaradi te zmote prihaja do resnih in nevarnih posledic pri sporazumevanju človeka in psa. Nadaljnje raziskave so teorijo o alfah in drugih grških črkah že davno ovrgle, a se je že prijela med ljudmi in nekateri pasji samozvani strokovnjaki, ki naj bi nove lastnike osveščali, ji še vedno sledijo.

Čeprav spadajo volkovi in psi med kanide in je med njimi zelo malo razlike, so psi druga živalska vrsta. Ne le to, volkove je v naravi zelo težko opazovati in prve raziskave o vedenju so bile narejene na tropih volkovih, ki so živeli v velikih ogradah, kjer so imeli veliko, a le omejeno svobodo. Tropi, ki so jih opazovali, so bili sestavljeni iz volkov, ki niso bili člani iste družine, ampak so jih ujeli nekje drugod in pripeljali v ogrado. Ker pa volkovi zelo čuvajo svoje področje in vire preživetja, je prihajalo do napadalnosti med njimi, kar se zelo razlikuje od odnosov med živalmi, ki izvirajo iz ene družine. Oče in mati in odrasli mladiči, ki ostanejo v tropu, skupaj skrbijo za nove mladiče in s tem preživetje celega tropa.

Ko pride pasji mladič v človeško družino, si zelo hitro razdeli družinske člane tako, da bo od vsakega dobil čim več. Žene ga njegov nagon za preživetje in bo znal vedenje tako prilagoditi, da mu bo ustreženo. Mati bo morda za hranjenje, otroci za igro, morda bo hodil pred očeta popoldne, da gresta na popoldanski sprehod. Ta njegova pričakovanja je potrebno prilagoditi našim zahtevam in mu jih nuditi v količini, da sta obe strani zadovoljni.

Oponašanje volka, ki se spravi na katerega od volkov v tropu tako, da ga pritisne ob tla, dokler se drugi ne vda, lahko prepustimo volkovom. Ta gib je namreč iz repertoarja lovske sekvence, ko lovec plen ujame, strese in zlomi vrat. Če bomo psa tako zagrabili, gre le za nasilje nad psom, ki ima lahko zelo tragične posledice za človeka.