Psi so tisti kanidi, ki se najbolj pogosto oglašajo z lajanjem. Pes se navadno oglaša takrat, ko želi opozoriti, če se nekdo približa njegovemu prostoru za počitek ali drugim virom preživetja (hrana) ali če je lajanje povezano z njegovim čustvenim stanjem. Tudi nekatere pasme in pasemske skupine imajo gensko zasnovo za bolj pogosto oglašanje.

Nekateri lastniki pred nabavo psa pozabijo na to, gledajo na to z nejevoljo in želijo to podedovano vedenje izbrisati iz vedenjskega repertoarja psa. Kot vsako podedovano vedenje, to ne gre. Lahko pa se s šolanjem ali manipulacijo pasjih pogojev bivanja spravimo v meje, ki so sprejemljive za okolico.

Morda bo zvenelo čudno, toda najprej moramo psa naučiti, da zalaja na povelje. Potem pa to povelje damo takrat, ko ni moteče.

Drugi način je, da psa naučimo tišine. Zelo pomaga, če začnemo to učiti zelo mladega psa. Če pravimo, da je uporaba klikerja v veliko pomoč pri šolanju psa, je pri učenju tišine skoraj nepogrešljiv. Potrebujemo tudi dobre, majhne in mehke priboljške.

Pri psu spodbudimo pozornost. Ko začne lajati, čakamo na tisti kratek trenutek, ko zajame sapo in kilkneno ter nagradimo. Vsak trenutek tišine nagradimo (klik / nagrada). Sčasoma bomo opazili, da bodo sekunde, ko se pes ne bo oglašal, vedno bolj pogoste in bodo dlje trajale.

Ta način šolanja je zlasti primeren takrat, ko se pes začne oglašati zaradi razburjenega stanja in ga to, da se mora osredotočiti na nas in je nagrajen, če ne laja, tudi lahko pomiri.

Kadar pa je lajanje pogosto, ker pes izvaja to prirojeno vedenje pri čuvanju svojega prebivališča, potem je najbolje njegovo neposredno okolico spremeniti tako, da pride do njega čim manj motečih dejavnikov: nepregledna ograja, pes nima dostopa do sob, ki so obrnjene na cesto, nikoli ni sam na dvorišču, vhodna vrata v stanovanje obložena tako, da se čim manj sliši hrup s stopnišča, prižgana glasba, ko je pes sam v stanovanju itd.