Doma je bil najbolj ljubeče in sladko pasje dete, zunaj pa je postal neobvladljiva pošast, ki je renčala in napadala ljudi in pse. Najbolj je sovražil otroke in ženske.

Tarik je prišel k nam letos januarja, ko je bil star skoraj 5 mesecev. Smo njegova druga družina.

O Tarikovi zgodbi pripoveduje njegova lastnica Mateja: “V Švrkovi pasji mali šoli je ura zgledala takole: vsi kužki so lepo delali, midva pa sva bila precej stran in polovico sem itak preslišala, ker sem ga ves čas samo  mirila in mu preusmerjala pozornost. Največkrat neuspešno. Inštruktorici Mira in Metoda sta se z nama trudili po najboljših močeh. Po njunem nasvetu, sva začela hoditi v mesto in Tivoli na socializacijo.

Na začetku je bilo težko, ker svojemu psu niti zaupati ne moreš. Čisto počasi sva napredovala, da je začel nekatere ljudi ignorirati. Sčasoma se naučiš prepoznati, kdaj je tista stotinka trenutka, ko bo pes eksplodiral in ga pravočasno zamotiti.

Tariku je šlo že kar dobro, ko se je zgodila Korona in vse skupaj je padlo v vodo. Potem pa je proti koncu marca na sprehodu ugriznil soseda, ki je pobožal drugega psa. Sosed je sicer samo zamahnil z roko, da je le hlačnica, zame pa je bilo konec sveta.

Napisala sem dolg mail Metodi in Miri in odgovor je bil preprosto enostaven: PRIBOLJŠKI.

Slastni priboljški na vsakem sprehodu in nagrada vsakič, ko zagledam, da se nama nekdo približuje tudi, ko je človek še daleč. Če gre, naj bo ves čas pozornost na meni in nagrajevanje. Nagrajevanje ves čas približevanja in ko je motnja mimo, pospravit priboljške. Metoda je imela še en pogoj: DOSLEDNOST (moja, seveda).

S priboljški ni bilo težav, Tarik ima rad hrano. S pozornostjo na meni je bila pa druga pesem, saj Tarik napada iz strahu in na začetku je bilo tako hudo, da je priboljšek sicer vzel in ga potem izpustil, ker ga tudi pogoltniti ni mogel. Da bi bil pa pozoren še name, ni bilo mogoče. Nagrajevati psa takrat, ko renči na nekoga, ki se približuje, je bilo malo skregano z mojo pametjo. Ampak, je delovalo 👍

Po skoraj dveh mesecih imava opazen napredek. Pri srečanjih z ljudmi je previden in nezaupljiv in se večinoma ne pusti pobožati, renčanja pa ni več. Otrok še vedno ne mara in se jih boji. Včasih sem imela občutek, da živi samo od pasjih priboljškov, zato sem zdaj en del zamenjala z njegovimi briketki (da se izognem kakšni morebitni alergiji).

Ko srečamo psa na sprehodu, ni več zaganjanja in renčanja. Previdno se približa ali pa se uleže na tla in počaka, da pride drug pes do njega. S poznanimi psi se igra in včasih pripravi celo katerega do divjanja 🙂

Na najinih običajnih sprehodih po gozdu je velikokrat spuščen, ker je ves čas zraven in so mu srne sicer všeč, vendar jih ne preganja. In včasih nenapovedano srečava kakšnega spuščenega psa ali človeka, pa je bilo do sedaj vse v redu (včeraj sva naletela na izgubljenega psa v velikosti doge, pa sta se psa samo povohala bolj od daleč in brez renčanja). 

Res je sicer, da sem mu dajala vsak dan (od marca in do izpita v nedeljo) anti-stresne tablete v obliki priboljškov, vendar to nič ne zmanjša dejstva, da je začel verjeti, da je svet čisto v redu, zaradi množice poslastic, ki jih je dobil vsakič, ko sva zagledala človeka (ali slišala, v gozdu).

Zato, hvala Metoda – za odlične nasvete, hvala Miri za vso tvojo prijazno energijo in hvala Šoli Švrk za priložnost treniranja 🙂

ps: S Tarikom še trenirava, vendar je že to, da ga imam lahko spuščenega na sprehodu in se ne bojim srečanj, 100% uspeh 👍”

Opomba na učenje Tarika:

Pri nezaupljivem Tariku je Mateja z metodo kombinacije klasičnega, vedenjskega in proti pogojevanja, uspela vedenje spraviti pod nadzor. Brez njene neomajne volje, vztrajnosti in točni izpeljavi vaj, uspeha ne bi bilo.