Slovenska zakonodaja ima predvideno tudi vprašanje, kako ukrepati s psom, ki je povzročil telesno ali premoženjsko škodo. Namen tega pisanja ni komentirati člene, vzroke ali posledice takega dejanja. Namen je nasloviti ljudi, ki menijo, da je takšno početje docela nekoristno, češ, da nevaren pes ostane kljub posegom v šolanje ali pogoje, v katerih biva – še vedno nevaren.

Ko smo  imeli na univerzi v Southamptonu predavanja na temo sodnega izvedenstva v primeru ugrizov in drugih poškodb psov, je naša mentorica dr. Anne McBride mirno pogledala po nas slušateljih in dejala, da samo mrtev pes nikoli več ne bo ugriznil.

Seveda je imela prav, toda zakaj smo potem imeli ves teden pogovore v predavalnici samo na to temo? Ker je potrebno v prvi vrsti pomagati lastnikom, ki jim grozi odvzem psa in rešiti življenje psu, če ne bi šel skozi proces rehabilitacije. Niso vsi psi okoreli napadalci, kjer zaleže le še injekcija.

Kot vedno, ko gre za vprašanja pasjega vedenja, se je potrebno poglobiti v posamezen primer in iskati vzroke, ki navadno tičijo v čustvenem stanju psa, pomanjkanju šolanja, pasemskih značilnostih, spletu okoliščin, pomanjkljivem znanju in opustitvi potrebne skrbi za žival.

Pri svojem delu vedenjske strokovnjakinje vedno znova naletim na hudo pomanjkanje znanja o branju sporočil, ki jih pes naslavlja na človeka. Človeška brezbrižnost glede potreb psa kot živalske vrste, njegovih čustev, šolanja in nemarnosti pri ravnanju z njim, je včasih prav neverjetna. Vendar morda lahko vse to z grenkobo pogoltnem, ne morem pa grobega ravnanja s psom, ki je skušal človeku dopovedati, da nekaj v odnosu ne deluje in da tega ne more več prenašati. Če se na ta prva opozorila (umikanje psa, renčanje, zamah z zaprtim gobcem), človek odzove z grobostjo, bo pri naslednjem nesporazumu potreben obisk pri zdravniku.

Pri rehabilitaciji zavrtimo čas nazaj. Pes ni prišel na svet sovražno razpoložen do ljudi, ravno obratno: ima dedno zasnovo, da smo ljudje njegovi prvi  zavezniki. Edina živalska vrsta, ki ima svoj življenjski prostor ob človeku. Ki ga bere, skuša razumeti in biti njegov prijatelj. Človek naredi prvo  napako in pes  nosi posledice.

V pogovoru z lastnikom psa skušamo odmotati vse, kar je pes doživel, preden je prišlo do poškodbe in ko končamo, moramo vedeti, kako bomo šli naprej. Morda se bo zdelo komu čudno, a glavno bitje, ki ga je potrebno obravnavati je lastnik ali skrbnik. Ta oseba je potrebna naše pomoči, saj samo pomirjen in poln novega znanja, podkrepljen z našo podporo, lahko pomaga psu.

Čustveno delo je to: lastnik ima navadno slabo vest, a do zadnjega brani svojega pasjega varovanca in opravičuje njegovo napadalnost. Šele ko ponotranji vse, kar mu je naloženo in ko vidi prvi pozitiven odziv psa na nov način dela z njim, smo na dobri poti.

Ne rehabilitira se psa, rehabilitira se celoten odnos med njim in lastnikom in okolico. Prenovi se ravnanje z njim, kamor spada tudi sprememba varovanja psa. Lastnika je potrebno naučiti odgovornosti in to se da oceniti, ko se preudarja, če se je pes v zadostni meri spremenil in ne predstavlja več nevarnosti za okolico.

Niso vsi pasji napadalci za injekcijo. Z odgovornim lastnikom, ki vzpostavi s psom vez zaupanja in razumevanja ter poskrbi za ustrezno fizično varovanje, je ponovitev manj verjetna. A res je tudi, da samo mrtvi psi ne grizejo. Samo do tam je lahko še dolga pot in še veliko varnih let z mirnim psom, ki se ne čuti ogroženega od nikogar in ki svoje podedovane nagone po čuvanju, držanju plena, zganjanju domačih živali, nahrani na okolici sprejemljiv način.