Kako psa odvaditi nečesa, kar smo ga namenoma naučili, ko ugotovimo, da smo se ušteli? Na kratko – zelo težko. Mislim prav na neko vedenje, ki se je v začetku zdelo nam in psu zabavno, potem pa je bilo samo še psu, nam pa je postalo moteče. Kar nekaj primerov lahko naštejem: psa smo želeli naučiti vajo “glas”, pa kasneje ne uspemo utišati psa, ki laja v nas, ko želi od nas več priboljškov. Psa smo spodbujali, da nam je skočil v naročje ob prihodu domov, potem pa smo šli v službo in trenirko je nadomestil službeni kostim in hlačne nogavice, ki so bolj občutjive za pasje kremplje.

V mojem primeru: pasje valjanje po tleh proti koncu sprehoda

V mojo obrambo naj takoj povem, da je moj kuža posebnež. Pravzaprav samo skrbim zanj. Zakonita lastnica (ZL) živi v Londonu in moram pošiljati dnevno poročila in slikice o njegovem počutju in početju. Za razliko od večine drugih psov je svoja najboljša leta preživel kot prostoživeči pes v neki naselbini v vzhodnem Tibetu in ko je nastopil življenje domačega ljubljenca, je imela ZL težko nalogo udomačevanja in socializacije. Uspelo ji je do neke mere in sprijazniti smo se morali, da se mu je veliko vaj in vedenj enostavno zdelo nepotrebnih in neuporabnih. Vsi, ki šolate, veste, da se psa uči z dodajanjem in odvzemanjem nečesa, za kar je pes pripravljen sodelovati in navadno je to hrana ali igrača. On pa je navajen na minimalno količino hrane, ki jo želi použiti v miru, igrače, kot so palčke ali žogice, pa so zanj dolgo pomenile spomin na udarce s palico ali kamen, ki je priletel, če se je preveč približal človeku.

Lepo je imeti domačega ljubljenca, ki je vesel, da je z vami

Ampak kako lepo je vendar imeti domačega ljubljenca, pri katerem vidiš, da se veseli tvoje družbe, sprehodov, da počne pasje stvari, ne le, da dobi hrano in nego. In tako smo ga začeli spodbujati, ko se je vrgel na tla in začel kotaliti po travi! Pobožali smo ga lahko po trebuhu, mu pustili, da je prijel z zobmi za roko ali povodec in obe strani sta bili zadovoljni. Slike in posnetki so leteli iz ene države v drugo.

Samo …

Bili smo zadovoljni, dokler, ja, dokler ni pes ugotovil, da bo tako lahko ostal dlje zunaj. Ne da bi se sprehajal: on bi ležal in opazoval okoli sebe. Prostoživeček, ki ne vidi dodadne vrednosti v pohajanju naokoli. Dokler se ni vrgel na tla na sprehodu za pešce in me postrani gledal, ko sem ga skušala spraviti v pogon, saj vozniki niso kazali posebnega posluha za psa, ki je mirno ležal na zebri in se ni želel premakniti.

Kot je zadnja moda je seveda moral imeti tudi on imenitno oprtnico; tudi zato, ker so veterinarji ugotovili, da mu je življenje brez ustreznega človeškega nadzora pustilo posledice, razen presekane veke in zbitega zoba tudi rane po požiralniku. Chu je imel zelo rad svojo opremo, tudi zato, ker je s svojimi šestnajstimi kilami zlahka popravljal smer in čas na sprehodu. Če nisem imela drugih zadolžitev, sem mu to mirno pustila. Pa kovačeva kobila je bila zelo bosa in ko sem ga nekega dne povlekla, da bi končno prišla domov, me je opomnil hišnik, da se psa ne vleče …

Ne le, da me je strokovnjak za popravila pip in elektičnih stikal opomnil, me je zaradi uveljavljanja svoje volje pes spravil skoraj do roba solz. Stala sem sredi trave, Chu se mi je režal in se vrgel na tla takoj, ko sem ga pocuknila (da, priznam) da bi morda šla naprej. Ljudje, ki so hodili mimo, so sočustvovali: “ A je revček utrujen, kaj?”

Nastopi znanje o teorijah učenja

Takrat sem prišla do sklepa, da bi morda na sebi in domačem psu spravila v akcijo teorije učenja, če že predavam o njih. Ko sem o tem obvestila ZL, sem dobila samo kratko sporočilce: “Ja, srečno!” Nisem se dala omajati in naredila načrt.

Načrt je izdelan

Psa sem dala ponovno na ovratnico. Takoj je ugotovil, da se ne da več povleči z vso silo, če je želel v drugo smer od začrtane. Stala sem na mestu, da je videl, da ne gre in šla naprej, ko je bila vrvica popuščena. Potem sem morala nasloviti valjanje. Načrt je bil naslednji: želela sem, da se pes povalja tam in takrat, ki mu to dovolim – na travi pred naseljem.

Oborožila sem se s posebno dobrimi priboljški. Vodila sem ga tam, kjer sem lahko čakala, da se je nehal valjati sam od sebe. To sem dosegla tako, da mu nisem posvetila nobene pozornosti, samo držala povodec in gledala stran. Ko je vstal, sem ga povabila s sabo in dobil je obilo trepljanja in božanja in priboljške, ko je stal ob meni.

Potem nisem bila več zadovoljna s tem. Želela sem ga naučiti, da mora prekiniti valjanje po tleh, če ga povabim, da pride k meni.

No, ta del je bil težji. Dolgo časa je prišel po priboljšek in se spet vrgel na tla. Očitno je bilo, da je predvideval, da nagrajujem valjanje. Moja napaka, oziroma nejasno podan podatek.

Potem sem skrajšala razdaljo, v kateri je dobil priboljšek, če se je nehal valjati in tako sva delala meter za metrom, da je ugotovil, da dobi nagrado, če se prestopi do mene. Nisem se zmenila, če se je kjer koli drugje metal po tleh in te epizode so bile vse krajše.

Počasi se mu je začelo svitati, kaj hočem

Sčasoma sem opazila, da me je začel bolj opazovati, ko se je valjal po tleh in sem stopila stran. Bolje rečeno, opazoval je, če bom posegla po priboljšek. Da je prenehal valjanje, sem ga s kratkim pocukom opozorila, da je konec. Vstal je in prišel do mene po priboljšek.

No, seveda, ne cukamo in ne cukljamo psa pri šolanju, to predavam na vajah tečajnikom, torej sem delala naprej. In končno je doumel, da se mu najbolj izplača, če neha z valjanjem, ko mu dam znak (ts, ts), da pride do mene, dobi priboljšek in greva domov. Delala sem vsak dan zjutraj, saj se je v drugih delih dneva na sprehodu le vrgel na hitro na tla, pa takoj vstal, kar sem pustila.

Z intenzivnim poukom sem začela približno dva meseca nazaj in uspela sem posneti svojo zmago.

Da, poznavanje teorij učenja res pomaga. Ne le, da sem vedela, kaj uporabiti pri vsakem koraku odvajanja, vedela sem, da mi bo slej ko prej uspelo in nisem obupala. In vedela sem, da je za vsako spreminjanje vedenja potreben čas.

Res se da, no!