Lajanje je pasja govorica, s pomočjo katere se pes odziva na notranje in zunanje dražljaje.

Notranji so tisti, ki so vezani na počutje psa, mentalno in telesno. Na primer, če psa nekaj boli, se bo odzval z cviljenjem. Če psa preplavijo vesela, žalostna ali jezna čustva, se bo navadno odzval z laježem. Če pes ostane sam doma, pa tega ni navajen, se lahko odzove z jeznim laježem.

Zunanji dražljaji so vezani na dogajanje v pasji okolici, ki jih zazna s čutili in se odzove z laježem. Na primer, ko pride poštar in pes čuva dom.

V obeh primerih psa preplavijo različna čustva. Če želimo lajanje spraviti v neke sprejemljive okvirje, moramo najprej ugotoviti, kje je vzrok, zaradi katerega se je pasje ravnovesje porušilo. Šele potem lahko govorimo o tem, kako pristopiti k reševanju vedenja, ki ni sprejemljivo za okolico.

Po domače, ugotoviti moramo, zakaj in kje se pes odzove z laježem.

Ko to ugotovimo, se lahko lotimo reševanja problema. Primeri: če je pes jezen, ker pričakuje, da bo vedno in povsod šel z lastniki, pa enkrat ostane sam doma, ga s posebnim postopkom prepričamo, da to ni nič hudega. Če laja pri vratih, ko nekdo pozvoni in to moti sosede, ga odpeljemo v sobo, ki je v stanovanju najdlje od vhodnih vrat. Če pes laja, ko pridejo ljudje k hiši, ga ponovno umaknemo na bolj miren kraj.

Večina ljudi, ki sprašuje za navodila za reševanje tega problema, je tudi sama ugotovila, da se tega ne da reševati z dajanjem priboljškov, igro z igračo ali metanem žogice, ker je pes v takem čustvenem stanju, da takih postopkov ne more ne dojeti, ne sprejeti in se odzvati.

Odgovor je naslednji: Kadar imamo opravka s čustvenimi stanji, se lahko poslužimo samo klasičnega pogojevanja (Pavlov). Delamo na tem, da psa pomirimo. Kako to naredimo, je odvisno od vsakega primera posebej. Povedati je treba, da (kot vsako učenje), traja to dlje časa, saj pes dojema počasi, da sam, oziroma njegovi viri preživetja, niso ogroženi. Če psu, ki je ves iz sebe, ko pride truma otrok na obisk, bo bolj varen in miren, če bo nekje oddaljen od samega dogajanja. Če je pes žalosten ali jezen, ker gremo od doma, ga vztrajno prepričujemo, da ni konec sveta, če gremo do bližnje trgovine (poseben postopek).

Bistvo klasičnega pogojevanja je v tem, da od psa ničesar ne zahtevamo, samo prilagajamo okolje in dogajanje okoli njega. Primer: Če se pes odziva s strahom in neprekinjenim lajanjem na druge pse, na sprehodu povečamo razdaljo do drugega psa, ga božamo in se z njim tiho pogovarjamo, vendar pustimo, da se razgleduje okoli sebe, da ima občutek, da je na varnem, obenem pa bi se lahko odzval, če bi bilo potrebno (saj po njegovem nevarnost lahko preži povsod). In ne, s svojim mirnim vedenjem psa ne nagrajujemo za lajanje! Če je notri, ga damo v oddaljen prostor, ki ga je navajen in v katerem je navadno sproščen.

Popolnoma drugače pa lahko delamo, če lajež ni vezan na neko čustveno stanje. Ko je miren in pripravljen na sodelovanje, šele takrat lahko iz prejšnega načina preidemo na vedenjsko pogojevanje.

V takih primerih pa hočemo, da pes nekaj naredi. Psa naučimo (najlažje z uporabo klikerja), da neha lajati. Temu pravimo “nagrajevanje tišine” . Postopek je tak, da kliknemo, ko pes utihne in damo priboljšek. Včasih se zgodi, da pes razume to, da je nagrajen ko zalaja, zato moramo biti spretni, kdaj damo priboljšek in kdaj se obrnemo stran in nehamo sodelovati s psom, če recimo zalaja in nas pričakujoče gleda, kdaj pade nagrada.

Psi se namreč lahko hitro naučijo, da z nenehnim lajanjem pridobijo našo pozornost. Kako bomo tako lajanje prepoznali? Enostavno: ko bo zalajal, ga pogledamo in če bo veselo prišel do nas, pripravljen na druženje, potem nas je dobro izšolal!

So pa še tudi drugi načini, kako psa umirjamo, kar vam mora pokazati dober pasji trener. Nikakor pa ne pride v poštev kaznovanje psa, saj v takih primerih spravimo psa iz čustvenega ravnovesja. Potem pa velja delati tako, kot je navedno v začetku tega prispevka